Vsebina:
Najpomembnejši so Ca2 {{2}}, Mg2 {{3}}, K+, Na+, Ba2+, Sr2+, Pb2+, Fe3+, Al3+, Cu2+. Poznanih je več kot 170 vrst sulfatnih mineralov. Čeprav predstavljajo le 0,1 % skupne teže zemeljske skorje' sadre, anhidrita, barita in tenardita v njih lahko obogatimo v nahajališča industrijskega pomena. Večina sulfatnih mineralov je soli s sorazmerno zapleteno sestavo, zato je kristalna struktura z nizko stopnjo simetrije večinoma monoklinična in ortorombična. In ker večina sulfatnih mineralov vsebuje vodo, je njegova najpomembnejša fizikalna lastnost nizka trdota, običajno med 2-3,5. Poleg tega je barva na splošno brezbarvna in bela, specifična teža pa na splošno ni velika, med 2-4. Tvorba sulfatnih mineralov zahteva visoko koncentracijo kisika in nizke temperaturne razmere, zato je površinski del najprimernejši kraj za tvorbo sulfatnih mineralov. Pri tej vrsti mineralov je zunanji vzrok veliko pomembnejši od notranjega. Med njimi sulfatni minerali, ki nastanejo z oksidacijo primarnih kovinskih sulfidov, predstavljajo skoraj polovico te vrste mineralov. Kemično naloženi sulfatni minerali v oceanskih bazenih so večinoma vodni sulfati kalija, natrija, kalcija, magnezija, barija in aluminija. Kar zadeva sulfatne minerale endogenega hidrotermalnega izvora, so to v glavnem brezvodni sulfati, kot so barij, kalcij, stroncij in aluminij, ki jih najdemo v srednje nizkih temperaturah hidrotermalnih žil ali kot produkt nizkotemperaturnih sprememb hidrotermalne stene.
Vzrok:
Vulkanski izbruhi bodo oddajali žveplo, žveplo pa bo gorelo, da bi ustvarilo žveplov dioksid. Ko žveplov dioksid naleti na vodno paro, nastane žveplova kislina. Žveplova kislina v zraku s kisikom oksidira v žveplovo kislino. Žveplova kislina reagira s kovinskimi oksidi v zemeljski skorji' tvori sulfate.